Simply Fluent
Brati je lažje kot poslušati
Poznaš ta občutek. Odstavek v jeziku, ki se ga učiš, znaš prebrati: počasi, tu in tam pogledaš kakšno besedo in večino razumeš. Potem nekdo isti stavek izgovori naglas in vse se zlije v nerazločno brenčanje. Besede, ki jih na strani prepoznaš, ti zdrsnejo mimo ušesa, preden jih ujameš.
Ta vrzel med tem, kar znaš prebrati, in tem, kar slišiš, je lahko ena najbolj frustrirajočih stvari pri učenju jezika. Zanjo pa obstaja preprosta navada: pritisneš predvajanje in z očmi slediš besedam, medtem ko ti jih glas bere.
Zveni skoraj preveč preprosto, da bi štelo za učenje. A branje med poslušanjem raziskujejo že leta, ugotovitve pa so zanimivejše in bolj pošteno odmerjene kot "počni oboje in dobiš dvojno".
Kaj je branje med poslušanjem?
Branje med poslušanjem pomeni natanko to, kar pove ime: z očmi slediš zapisanemu besedilu, hkrati pa slišiš, kako ga nekdo bere naglas. Raziskovalci mu pogosto rečejo kar RWL, po angleškem "reading while listening". Leži med dvema stvarema, ki ju že počneš ločeno, tihim branjem in poslušanjem brez besedila, razlike pa so pomembne.
Pri tihem branju določaš tempo sam. Lahko se ustaviš, vrneš nazaj in se pri težkem stavku zadržiš, kolikor želiš. Pri poslušanju brez besedila tempo narekuje govorec, ti pa ali ostaneš zraven ali izgubiš nit. Branje med poslušanjem ti da zapisane besede kot oporo, zvočni posnetek pa te vleče naprej s hitrostjo, ki je blizu naravnemu govoru.
Glavni cilj sledenja besedilu med poslušanjem je povezati vsako zapisano besedo z njenim zvokom. Zamisel, zakaj bi to lahko pomagalo, je preprosta: pisno in govorjeno obliko vsake besede dobiš v istem trenutku, zato imaš možnost povezati podobo besede na strani z njenim zvokom.
Ali pomaga pri razumevanju?
Nekoliko. Najjasnejše koristi se pokažejo, kadar je alternativa poslušanje brez besedila.
V raziskavi iz leta 2008, objavljeni v reviji Reading in a Foreign Language, so Ronan Brown, Rob Waring in Sangrawee Donkaewbua 35 japonskim študentom omogočili, da so neznane besede spoznali na tri načine: samo z branjem, z branjem med poslušanjem in samo s poslušanjem. Samo poslušanje je bilo daleč najtežje. Učenci niso mogli vplivati na hitrost govora, raziskovalci pa so sklepali, da so v nepretrgani zvočni verigi verjetno težko ugotovili, kje se ena beseda konča in naslednja začne. Na takojšnjem preizkusu pomenov je skupina, ki je samo poslušala, osvojila le približno 2 odstotka ciljnih besed, pri obeh načinih z zapisanim besedilom pa okoli 15 do 16 odstotkov. Noben študent v raziskavi ni povedal, da mu je bolj všeč samo poslušanje.
Zakaj besedilo tako zelo pomaga? Raziskovalci se sklicujejo na starejše delo o tem, kako običajno berejo tisti, ki šele začenjajo. Prepuščen sam si bralec na nižji ravni pogosto razbije stavek na majhne, nepovezane koščke, s tem pa mu izgine smisel. Če stavek sliši prebran v celih besednih zvezah, ostane nedotaknjen, bralca pa spodbuja, naj jezik obdeluje v smiselnih sklopih in ne beseda za besedo. Raziskava Anne Chang iz leta 2009, v kateri je sodelovalo 84 študentov, je pokazala, da so učenci kratke zgodbe razumeli približno 10 odstotkov bolje, kadar so brali med poslušanjem, kot kadar so jih samo poslušali. Večina jih je poročala, da jim je sledenje besedilu olajšalo nalogo in zgodbo naredilo zanimivejšo.
Pošten pridržek: te koristi so izmerjene v primerjavi s samim poslušanjem. V primerjavi s tihim branjem spodnje raziskave niso ugotovile jasne prednosti: Brown s sodelavci je pri samem branju in branju med poslušanjem videl podobne rezultate pri besedišču, raziskava iz leta 2016 z 91 udeleženci pa pri razumevanju ni našla razlike. Če odlomek že brez težav bereš, predvajanje zvoka povrh razumevanja tega odlomka morda ne bo bistveno dvignilo. Jasnejša ugotovitev je, da branje med poslušanjem pomaga pri razumevanju, kadar je poslušanje šibka točka.
Kaj se zgodi s tvojim poslušanjem?
Tu si branje med poslušanjem zasluži svoje mesto, to pa je korist, ki jo najlažje spregledamo.
Brenčanje v ušesu iz uvoda ima resničen vzrok. Govorjeni jezik je hiter, ena beseda se prelije v drugo brez presledkov, kakršne ima tisk. Da bi ti možgani sledili, morajo govorjene besede prepoznati skoraj v trenutku, na začetku pa tega preprosto ne zmorejo. Besedo poznaš po podobi, ne pa še po zvoku, zato ti neujeta zdrsne mimo.
Branje med poslušanjem to vrzel naslavlja neposredno, ker ti v istem trenutku pokaže pisno in govorjeno obliko vsake besede. Čez veliko strani možgani zgradijo povezavo med obema, besede, ki si jih poznal le s papirja, pa začnejo prepoznavati tudi po sluhu. V 26-tedenski raziskavi, ki jo je Chang objavila leta 2011, se je majhna skupina učencev, ki so se prostovoljno odločili brati med poslušanjem zvočnih knjig, na preizkusu pisanja po nareku, kjer zapišeš, kar slišiš pri običajni hitrosti, izboljšala za več kot 100 odstotkov in precej presegla primerjalno skupino pri rednem pouku. Tudi njihovo besedišče je naraslo kot stranski produkt, po oceni za 566 besed, v primerjalni skupini pa za 123, čeprav besedišče nikoli ni bilo v ospredju.
Raziskava je bila majhna, v skupini z branjem med poslušanjem je bilo le sedem učencev, avtorica pa odkrito pove, da jo je treba ponoviti v večjem obsegu, preden se kdo opre na natančne številke. Kljub temu se ujema z rezultati Browna in Chang zgoraj, kjer je besedilo olajšalo sledenje govorjenim besedam. Združevanje besedila in zvoka je videti obetaven način za urjenje sluha, saj vsako besedo vidiš in slišiš v istem trenutku.
Se zapomniš več besed?
Branje med poslušanjem je dobro za besedišče, vendar ne očitno boljše od samega branja.
V raziskavi Browna, Waringa in Donkaewbue sta imela način samo z branjem in način z branjem med poslušanjem podobne rezultate pri besedišču. Tri mesece pozneje se rezultati na preizkusu z izbiro odgovorov skoraj niso znižali v nobenem od načinov, na težjem preizkusu, kjer so morali učenci pomen povedati sami, pa si je od 28 ciljnih besed še zapomnila le približno ena. Sklep raziskovalcev je osvežujoče preprost:
Given the almost equal expected learning outcome from each of these modes, it would seem that the selection of preferred input mode should rest with the learner.
Dodaj zvok, če te drži zbranega in v ritmu, preskoči ga, če te moti. Nobeno od tega ni goljufanje.
Ena stvar se v teh raziskavah dosledno ponavlja in jo velja imeti v mislih: besede, ki se pojavijo pogosteje, so tiste, ki ostanejo. Besedo, ki jo srečaš enkrat, v katerem koli načinu, običajno pozabiš. Besedo, ki jo v zgodbi srečaš desetkrat, se praviloma obdrži. To ni toliko argument za posamezno tehniko kot za branje velike količine besedila, ki ga večinoma lahko spremljaš, ne glede na to, ali ti ga ob tem bere glas.
Je torej boljše od samega branja?
Tu je ugotovitev, zaradi katere ostane celotna slika poštena. V raziskavi iz leta 2016 je Beth Rogowsky s sodelavci 91 ljudem dala predgovor in poglavje neleposlovne knjige, ki so ju prejeli z branjem e-besedila, s poslušanjem zvočne knjige ali z obojim hkrati. Pri razumevanju niso našli pomembne razlike, niti takoj niti po dveh tednih. Raziskava ni bila o učenju jezika in za ljudi v njej način ni naredil merljive razlike.
Zgornje raziskave, ki so našle prednost branja med poslušanjem, so bile izvedene z ljudmi, ki se učijo drugi jezik. Branje med poslušanjem se torej kaže predvsem kot orodje za učence. Ena razlaga je, da dekodiranje pri učencu še ni samodejno. Ko to postane, opora doda manj.
Branje med poslušanjem torej največkrat najbolj pomaga, kadar:
- si na nižji ali srednji ravni in te povezan govor še vedno preplavi.
- opaziš, da bereš besedo za besedo in izgubljaš nit stavka.
- želiš hkrati vaditi poslušanje in branje, časa pa je malo.
Manj je pomembno, kadar besedilo že dobro obvladaš ali kadar te zvok od strani odvrača, namesto da bi te vodil po njej.
Kako do tega, da deluje
Nekaj stvari loči branje med poslušanjem, ki deluje, od takega, ki prostor zgolj napolni z zvokom:
Izberi besedilo, ki mu večinoma lahko slediš. Vsa metoda je odvisna od tega, ali lahko zvok in besedilo v glavi približno držiš usklajena. Če je skoraj vsaka beseda neznana, glas postane hrup. Idealne so poenostavljene zgodbe in drugo gradivo, prilagojeno ravni, kar je še en razlog, zakaj si poenostavljena berila zaslužijo mesto v bralni navadi.
Naj zvok narekuje tempo, namenoma. Poanta je, da stavkov ne razbijaš na koščke. Poskusi brati s hitrostjo glasu, brez hitenja naprej ali zaostajanja, in dovoli, da te nosi skozi cele besedne zveze.
Ustavi se, ko moraš, nato nadaljuj. Branje med poslušanjem ni preizkus vzdržljivosti. Ustavi se pri besedi, ki jo želiš poiskati, preveri pomen in nadaljuj. Ni ti treba razumeti vsake besede, poskus, da bi jo, pa te običajno najbolj zavira.
Sčasoma poslušaj brez besedila. Zapisane besede so opora, ne trajna bergla. Ko ti zgodba z besedilom postane lahka za razumevanje, poskusi odlomek ponovno predvajati z zaprtimi očmi. Če mu zdaj lahko slediš, se je povezava med zvokom in pomenom utrdila.
Podpira ga lahko vsako orodje za branje naglas. Nekatere aplikacije ponujajo profesionalno posnete zvočne knjige, bralna aplikacija, kot je Simply Fluent, pa ubere drugo pot in z glasovi tvoje naprave prebere poljubno stran naglas, tako da lahko slediš, kjer koli se ustaviš in prevedeš besedo ali frazo, nato pa poslušaš naprej, in to v lastnih uvoženih knjigah kot tudi v knjižnici. Posneta pripoved in glasovi naprave imajo vsak svoje prednosti in slabosti, pri navadi branja med poslušanjem pa šteje le to, da se besedilo in zvok premikata skupaj.
Kaj pričakovati
Branje med poslušanjem te samo po sebi ne bo naredilo tekočega govorca in raziskave tega tudi ne trdijo. Naredi nekaj manjšega in bolj določenega: zapre vrzel med jezikom, ki ga znaš prebrati, in jezikom, ki ga slišiš, kdor šele začenja, pa ne razbija stavkov na nesmiselne koščke, in urja tvoj sluh, medtem ko že bereš.
Ta zadnji del je lahko spregledati. Tiho branje večinoma vadi eno veščino. Ob sledenju zvoku jih zgradiš dve hkrati, in to v fazi, ko tvoj sluh pomoč potrebuje najbolj. Pritisni predvajanje in oči drži na besedah.
